Aktualno

V soboto 13.4.2019 je potekal v naši župniji oratorijski dan. Zjutraj ob 7:30 smo se zbrali animatorji v župnišču in dorekli še zadnje stvari o poteku dneva. Do konca smo pripravili še stvari za veliko igro ter se dogovorili katere igre se bomo igrali z otroci. Pripravili smo Jožefovo dvorano,nato pa so že počasi začeli prihajati otroci. Najprej smo se igrali različne Banse: Samoraje, ročni nogomet in debelega konja nato smo naredili krog in zapeli več pesmi ter himno. Imeli pa smo tudi jutranjo telovadbo saj smo delali počepe in zraven peli. Po tem smo se razdelili v dve skupini in sicer v 1. skupini so bili otroci od 6-9 let,v 2. skupini pa otroci od 9-14 let. Prva skupina si je najprej v župniji ogledala film ter imela katehezo medtem ko je druga skupina barvala okraske in delala cofke iz volne. Anamarija Arh je otrokom pomagala delati cofke iz volne nato pa sta se skupini zamenjali. Nato smo imeli malico ter prosti čas, otroci so lahko odšli na igrišče, tam pa smo se igrali nogomet, odbojko, košarko ter gnilo jajce. Po tem je sledila velika igra,ki je bila sestavljena iz več različnih postaj. Otroci so se razdelili v 3 skupine(modra,rdeča in rumena). Modro skupino je vodil Dominik Lakner, rdečo skupino je vodila Katarina Lakner in rumeno skupino je vodil Blaž Pirc. Dominik je bil prav tako fotograf. Pri 1.postaji, ki jo je vodila Urška Pečovnik so bile vse tri skupine skupaj, otroci so si morali izdelati »špijonske« izkaznice. Iz papirja so si morali izrezati manjše kartice na katere so se podpisali in dali svoj prstni odtis. Pri drugi postaji, ki jo je vodila Nina Menič so morali narediti palme iz cvetličnih lončkov, ki so jih zlimali skupaj, kar je predstavljalo deblo. Nato pa so iz zelenega papirja izrezali liste in jih prilepili na vrh lončkov. Pri tretji postaji, ki jo je imela Karolina Vizlar so morali otroci prečkati oviro. Okoli igrala smo navezali volno,otroci pa so morali to prečkati brez da bi se dotaknili volne. Pri četrti postaji, ki jo vodila Nika Kočnar so morali otroci razvozlati namig za nadaljevanje poti. Vsaka črka v abecedi je imela svoj znak, mi smo jim s temi znaki napisali besedilo otroci pa so to morali razvozlati tako, da so vpisali ustrezno črko za določen znak. Pri peti postaji, ki jo je vodila Mirjam Avguštin so morali otroci iskati listke na katerih si bile napisane besede, te besede so potem morali pravilno vstaviti na določeno mesto na plakatu. Besede in besedilo na plakatu se je navezovalo na svetopisemski odlomek. Šesto oz. zadnjo postajo je imel gospod Jakob, ki je prebral svetopisemski odlomek s katerim smo zaključili veliko igro. Po zaključku velike igre so imeli otroci nekaj prostega časa, med tem časom so se igrali z žogo, se lovili ter peli in plesali. Nato je sledila delavnica, kjer so otroci izdelovali svoje butarice. Pri tem se nam je pridružilo tudi nekaj staršev, ki so skupaj s svojimi otroci izdelali čudovite butarice. Otroci so lahko prinesli tudi svoje okraske za na butarico. Ko so otroci zaključili z izdelovanje butaric okoli 16.ure so se začeli odpravljati domov. Otroci so odhajali domov nasmejani, zato smo bili srečni tudi mi animatorji. Ko smo vse pospravili smo imeli refleksijo celotnega dneva. Povedali smo svoja mišljenja ter kar bi lahko spremenili. Nato smo se vsi utrujeni,vendar srečni odpravili domov.

Nika Kočnar in Urška Pečovnik

Fotogalerija!

 

Pretekli vikend od 22.3. do 24.3. 2019 smo se animatorji ter letošnji birmanci odpravili na duhovni vikend v Leničev dom v Sajevcah pod vodstvom bogoslovca Jakoba. Vikend smo pričeli z branjem svetopisemskega odlomka o prihodu Svetega Duha. Sledilo je spoznavanje, osnovna navodila ter pobiranje telefonov, da smo se lahko še bolj povezali z Bogom in med seboj in tako preživeli vikend brez njih. Po večerji nam je bogoslovec spregovoril o svetih zakramentih, ki so bili tema celotnega vikenda. Dan smo zaključili z večerno molitvijo. Soboto smo pričeli z jutranjo telovadbo in molitvijo. Po zajtrku pa smo se posvetili zakramentom uvajanja (sveti krst, sveta birma ter sveta evharistija). Po kosilu smo imeli prosti čas, ki smo ga izkoristili za sprehod, pogovor, igranje nogometa, odbojke, badmintona … Ker je imela ena izmed birmank rojstni dan, smo imeli tudi tortico. Popoldan pa nas je čakal poligon z zavezanimi očmi ter dobrim in zlim duhom. Birmanci so se morali odločiti kateremu duhu bodo sledili. Tako kot v življenju – ali bodo izbrali enostavnejšo pot, Boga ne upoštevali, ali pa bodo šli skozi ovire in zaupali Bogu? Vsi so na koncu našli pravo pot. Po poligonu sta sledili kateheza o zakramentih ozdravljenja (sveta pokora ter sveto bolniško maziljenje) ter sveta spoved. Po večerji je sledil zabavni večer s kvizom, pred spanjem pa smo imeli adoracijo (češčenje) pred najsvetejšim z molitvijo večernic. Nedeljsko jutro smo pričeli prav tako kot sobotno. Ta dan pa smo spoznali še zadnja dva zakramenta - zakramenta služenja, to sta sveti zakon in sveto mašniško posvečenje. Sledil je prosti čas, temu pa sveta maša, ki jo je daroval gospod župnik Branko Zadnik. Pri maši smo izrekli svoje prošnje Bogu ter prejeli popolni odpustek. Vikend smo zaključili z odličnim kosilom. Zahvaljujemo se bogoslovcu Jakobu, ki je ta vikend vodil, župniku Ludviku Žagarju ter Branku Zadniku za spovedovanje ter sveto mašo, kuharici Anici za vse obroke, animatorjem Nini, Anamariji, Katji, Primožu in Benjaminu ter birmancem, ki so nam kravžljali živčke, a nas hkrati tudi marsičesa novega naučili. Želimo jim, da se bodo še bolj utrdili v veri ter da tudi po birmi ne bodo pozabili na Boga, ampak bodo še naprej hodili za njim.

Anamarija Arh

Fotogalerija!

Bliža se čas, ko bodo otroci iz naše župnije prejeli zakrament prvega svetega. V ta namen smo bili v nedeljo, 3. 3. 2019 priča predstavitvi letošnjih prvoobhajancev. Sveto mašo so prvoobhajanci skupaj s pomočjo katehistinje Natalije pričeli s pesmijo Ves dan, vso noč, nadaljeval pa je gospod župnik s pozdravom prvoobhajancev in njihovih staršev. Letošnjih prvoobhajancev je 28, od tega enajst deklic in kar sedemnajst dečkov. Pri oblikovanju svete maše so tako sodelovali prvoobhajanci, kot tudi njihovi starši. Dva starša sta brala berili, nekaj otrok in dve mamici pa sta sodelovali tudi pri prošnjah in zahvalah po obhajilu. Pri pridigi je gospod župnik, poleg drugega dela škofovskega pisma, poudaril tudi, kako pomemben člen pri vzgoji teh nadobudnih in veselih kristjanov so starši. Namreč ravno oni so kažipot otrokom, so skala, na katero se lahko oprejo, so enicklopedija, iz katere se otroci učijo in seveda, so največji zgled svojim otrokom. Zato je pomembno, da jih usmerjajo pri hoji za Kristusom, jim pomagajo na tej poti in jih vzpodbujajo. Otroci so pred koncem svete maše dobili še vsak svojega angelčka kot spomin in opomin, kaj pomeni zakrament prvega svetega obhajila. Ker pa se spodobi, da mašo tudi zaključijo, so skupaj pred daritvenim oltarjem zapeli še pesem Da, Gospod, dober si.

Nina Menič

Fotogalerija!

Vseživljenjska kateheza
II. del
8. nedelja med letom, 3. marca 2019

Dragi bratje in sestre!

»Zato, moji ljubi bratje /in sestre/, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15,58). O »Gospodovem delu«, ki nam ga je zaupal kot trajno katehezo, smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Ugotovili smo, da smo je potrebni kot naslovniki, a hkrati smo poklicani tudi biti kateheti, vsak v svojih okoliščinah. Vsi, ne le duhovniki in škofje ter katehistinje in katehisti. 

Tudi današnje evangeljsko sporočilo lahko razumemo katehetsko: »Mar more slepi voditi slepega? /…/ Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj« (Lk 6,39.40). Najprej nas Jezus uči s svojim življenjem. Pot krščanske vere je postopno vstopanje v Božjo Skrivnost. Katehet kot Jezusov učenec prime v občestvu Cerkve drugega za roko in ga vodi v življenje v tej Skrivnosti, kar je velika milost za oba. Ta Skrivnost ni nasprotje razumskega vedenja, ampak daje novo luč vsem človekovim zmožnostim. Zato takšna kateheza ni nikoli končana, ker Skrivnost nima mej, vodi pa v vedno nova čudenja, ki preidejo v češčenje Božje navzočnosti. To postane človekova notranja drža.

Danes smo na koncu neke dobe, ki je trajala približno šest stoletij. Doživljamo velike kulturne spremembe, ki so prinesle s seboj tudi poplitvenje vednosti o veri in njenega doživljanja. Posledično na področju vere marsikdaj »slepec« »slepca« vodi. Zato je aktualno vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Papež sv. Pavel VI. je v konstituciji O evangelizaciji zapisal: »Današnji svet potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so tudi pričevalci« (41). Živeti in oznanjati vero pa za krščenega ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v Pavlovem smislu: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9,16).

Jezus poudari: »Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, /…/ iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6,45). Dobre nas dela Bog sam, ko se mu pustimo oblikovati – tudi po katehezi. Te besede vabijo vsakega izmed nas, da se zave, da je oznanjevalec – katehet v domači družini, v krogu prijateljev in znancev … Starši otrokom, stari starši vnukom, prijatelj prijateljem, sosed sosedom, znanec znancem, v gospodarstvu, v družbi, šolstvu, skratka povsod. Ali ni imenitna kateheza, ko babica pokriža vnuka na poti mimo kapelice? Ali ko prijatelj prijatelju na zid na Facebooku napiše spodbudno svetopisemsko misel? Ali ko sosed pomirjujoče poda roko sosedu v spravo po dolgoletnih sporih za košček zemlje? Prav vsak od nas je povabljen, poklican in ima pravico, da »odmeva« Jezusovo besedo v svojem življenju – tako zelo, da bo ogreval srca svojih bližnjih. Ali kot sporoča Splošni pravilnik za katehezo: »Vera je osebno srečanje z Jezusom Kristusom; pomeni postati njegov učenec. To zahteva od človeka, da si nenehno prizadeva misliti kot On, presojati kot On in živeti, kot je On živel« (53). S posebno pozornostjo spodbujamo vas, dragi starši, z veseljem sprejmite svojo naravno in nadnaravno poslanstvo prvih katehetov svojim otrokom. Za spodbudo si sposojamo besede bl. škofa Slomška, ki je materine nauke imenoval »jutranja zarja«, očetov pouk pa »jutranje sonce« človekovega otroštva: »Bodite pridni, vi očetje in matere ljube; v vaših rokah so otroci, žlahtne mladike Gospodove. Mati, ki malo dete dojiš, vtisni mu v srce gorečo ljubezen do Jezusa; in ko pozimi predeš na klopi sede, popevaj otroku svete pesmi in uči ga lepo moliti. Materin nauk je deci jutranja zarja. /…/ Pa tudi oče ne pozabi, da te je Bog otroku za prvega učitelja dal. Zvečer po dokončanem delu se usedi za mizo, pozovi deco in vprašaj, kaj so se učili, ali so molili lepo. Ob nedeljah in svetkih vodi otroke k službi božji, pelji jih popoldne na polje ali pa na vesele vinske vrhe, kaži jim božja čuda in dobrote, naj hvalijo Očeta, ki je dober in je brezkončno njegovo usmiljenje. Očetov nauk je deci jutranje sonce.«

Čutite, dragi verniki, da je kateheza mnogo več kot le devet let verouka. Poglobili smo zavest, da smo vsi deležni poslanstva katehiziranja v moči krstne in birmanske milosti pa tudi po delovanju vseh drugih zakramentov. Papež Frančišek to pogosto naglaša z besedami Katekizma Katoliške Cerkve: »Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). Novi katehetski načrt pa konkretizira: »To pomeni, da katehiziranec v konkretnih okoliščinah življenja zna skladno uporabiti versko znanje, svoje vrednote in notranje prepričanje; vse to na osnovi skupnega imenovalca – ›ravnanja iz osebne vere‹. Verodostojen kristjan zna živeti ›preudarno kakor kače in nepokvarjeno kakor golobje‹(Mt 10,16)« (17). Nedvomno je prvi oznanjevalec in prvi odgovoren za oblikovanje skupnosti v svoji škofiji krajevni škof, po njem v župniji župnik in nato tisti, ki so posebej poklicani v službo oznanjevalcev: katehisti, bralci Božje besede, pevci ter drugi liturgični in pastoralni sodelavci. Prisotnost manjših skupin v župniji je njeno življenje. A če razvejanost ni podkrepljena z znanjem in duhovnostjo, lahko kaj hitro zapade rutini in podleže skušnjavi tekmovalnosti, celo sektaštva. Župnik bo zato s svojimi katehisti in animatorji skrbel, da se bo v vsaki skupini ohranjal evangeljski duh služenja, molitve ter zglednega življenja. Zato naj bo na srečanju čas tudi za katehezo: za pevski zbor na primer med vsakimi pevskimi vajami. Na srečanjih župnijskega pastoralnega sveta razmišljate, kako omogočiti in ponuditi katehezo ljudem v vseh starostnih obdobjih. Izvajalci pa naj poskrbijo, da bodo sami napredovali na duhovnem in spoznavnem področju. Zanje sodelovanje na študijskih dnevih, duhovnih vajah, duhovnih obnovah ter drugih srečanjih ni le pravica, temveč tudi službena dolžnost.

Zato vas, dragi bratje in sestre v veri, v veliki skrbi za poglobitev védenja o katoliški veri in še bolj življenja po njej močno spodbujamo k pričevanjski drži vašega življenja z novo gorečnostjo in novim izrazom, ki ga današnji človek dojema in sprejema.

Naj vas Božji blagoslov vodi, varuje in podpira na vaši pričevanjski poti vere!

Vaši škofje