Leskovški farani smo se v soboto 7. junija podali na romanje v Oglej. Naš župnik, g. Matej Gnidovec nas je že zjutraj v avtobusu spomnil, da mi nismo izletniki, ki bi si ogledovali znamenitosti, ampak smo romarji upanja, odkrivamo svoje krščanske korenine, bogatimo svoje duhovno življenje, se zbližamo med seboj in povezujemo zgodovino z lepoto umetnosti, globoke vere in molitve.

Po jutranji molitvi v avtobusu se nam je v Ljubljani pridružila vodička agencije Aritour. Peljali smo se mimo Postojne in Sežane v Gradež, turistično in trgovsko središče na severnem Jadranu. Tu smo se vkrcali na ladjico in se po 20 minutni prijetni vožnji med majhnimi otočki pripeljali na otok Barbano. Tam stoji Marijino božjepotno svetišče Slovencev z milostnim kipom Marije iz 15. stoletja. Tukaj je g. župnik daroval sveto mašo, ob ogledu čudovite bazilike nam je nudil strokovno razlago umetnostnih del, na kar se je temeljito pripravil in sta se z vodičko lepo dopolnjevala. Na otoku smo imeli čas za kosilo, vendar zaradi številnih lačnih turistov, nismo vsi prišli na vrsto za kosilo. Vedno je dobro imeti s sabo nahrbtnik nabasan z dobrotami in je problem rešen. Naš prijazen šofer pa nam je itak večkrat ustavil, da smo si potešili svoje raznolike želje.

Čez tri ure smo se z ladjico pripeljali nazaj v Gradež in si ogledali mondene ulice, prikupno arhitekturo in prekrasno baziliko sv. Evfemije iz 5. stoletja. V bližini bazilike stoji še krstilnica in lapidarij.

Na koncu smo prišli v Oglej, ki se ponaša s prekrasno baziliko Marije Vnebovzete in sv. Mohorja in Fortunata. Cerkev je povezana s krstilnico, kamor nas niso spustili, Cerkev je zakladnica starokrščanskih mozaikov, ki se raztezajo na 750m2. Mozaični tlak predstavlja razne krščanske simbole, živali, rastline, Salomonov vozel, Jona ki ga mornarji vržejo v vodo. Tu smo obnovili krstne obljube. Pod prezbiterijem se nahaja kripta, vsa v dragocenih freskah svetopisemskih prizorov in relikvij svetnikov.

Vračali smo se mimo Gorice, Vipavskega križa na Razdrto in prišli domov hvaležni za bogato duhovno doživetje, veselo druženje, za veliko molitve in največ mladostne energije našega župnika. Smo že polni novih načrtov za nova romanja!

Branka Jenžur

Fotogalerija!

Župnija Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem letos praznuje 1000 let prve pisne omembe. Leta 1025 je bila namreč na tem ozemlju prvič omenjena cerkvica Marijinega vnebovzetja, ki je stala na mestu današnje župnijske cerkve.

Ob tem častitljivem jubileju je župnija izdala dolgo pričakovano monografijo z naslovom Marija na jezeru, ki je v souredništvu Alenke Černelič Krošelj in Mateja Gnidovca izšla pri založbi Družina.

Duhovni oče te natančno popisane zgodovine fare je dolgoletni leskovški župnik Ludvik Žagar, ki ob dejstvu, da župnija še ni imela svoje monografije, s svojimi sodelavci preučeval zgodovino in se pri tem oprl na leto 1274, ko je bila po takrat znanih podatkih prvič omenjena leskovška župnija. Ob Žagarjevi premestitvi je vodenje župnije prevzel Matej Gnidovec, s tem pa tudi nalogo po dokončanju nastajajoče monografije, za katero so strokovnjaki že pripravili natančne popise nekaterih zgodovinskih obdobij. Župnik Gnidovec pa je naletel na še starejšo pisno omembo pražupnije (l. 1025), ki jo je zgodovinar Metod Benedik potrdil kot osnovo za praznovanje 1000-letnice župnije.

V četrtek, 5. 6. 2025 je tako v Domu krajanov potekala predstavitev monografije (dogodek je vodila Mirjana Marinčič), na kateri so avtorji prispevkov predstavili svoje delo. Jana Puhar, muzejska svetovalka v Posavskem muzeju Brežice, je v svojem prispevku posegla daleč nazaj v zgodovino, v obdobje pred nastankom župnije Leskovec. Območje leskovške župnije je bilo zaradi svoje ugodne geografske lege privlačno za takratno naseljevanje in obenem radodarno za arheološka izkopavanja.

Dr. Julija Visočnik, arhivska svetovalka na Nadškofijskem arhivu Ljubljana, je raziskovala začetke župnije in v prispevek zajela dolgo časovno obdobje od 11. do 18. stoletja. Kljub velikemu pomanjkanju pisnih virov ji je uspelo predstaviti ključne podatke za razumevanje delovanja župnije, kot so približen obseg, ki se je skozi stoletja krčil, poimenovanje župnije, ki se je večkrat spreminjalo, večstoletno uvrščenost župnije pod patronat cesarja idr. Dragocen je tudi natančen popis duhovnikov, ki so tu delovali.

Muzejski svetovalec Blaž Otrin z Nadškofijskega arhiva v Ljubljani je predstavil zgodovino župnije med letoma 1787 in 1899 in pri tem poudaril posebnosti leskovške župnije, ki je bila edina podeželska župnija, ki je vključevala tudi mesto – Krško, ki je bilo hkrati tudi edino mesto na Kranjskem brez lastne župnije. Župnija je bila gmotno močna in zaradi dobrih dohodkov za župnike zelo želena.

Ljudmila Šribar, dolgoletna skrbnica domoznanskega oddelka v Valvasorjevi knjižnici v Krškem, je skupaj z župnikom Ludvikom Žagarjem obdelala 20. stoletje in orisala upravni vidik leskovške župnije, župnijo kot duhovno središče, zakramentalno življenje, združenja vernikov ter duhovniške in redovniške poklice v zadnjem stoletju.

Lucija Fabjančič, konservatorka na Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Novem mestu, je s področja umetnostne zgodovine predstavila tako župnijsko cerkev Žalostne Matere Božje, kot tudi pokopališko kapelo Božjega usmiljenja in podružnično cerkev sv. Ane. Oris zgodovinskega in umetnostnega vidika preostalih osmih podružnic pa je delo Marinke Dražumerič, dolgoletne konservatorske svetovalke, prav tako na ZVKSD Novo mesto.

Predstavitev monografije je zaključil župnik Matej Gnidovec, ki je v predzadnjem delu knjige spregovoril o poti, ki čaka župnijo v prihodnosti, da bi lahko delovala kot duhovno središče, družbeni kompas, nosilec kulturne identitete ter prostor vzgoje in izobraževanja. Zaključno poglavje pa je predstavitev župnijskega grba, ki ga je vsebinsko zasnoval Tadej Jakopič in izrisal Klemen Kunaver.

Želimo si, da bi knjiga med bralci vzbudila hvaležnost za naše prednike, ki so ohranjali vero in nam jo posredovali naprej ter nam zapustili dragoceno kulturno dediščino. Naj bo hkrati tudi spodbuda, da te vrednote živimo tudi sami.

Mojca Pacek

Fotogalerija!

Na četrto velikonočno nedeljo, znano tudi kot nedeljo dobrega pastirja, ko verniki po vsem svetu molijo za duhovne poklice, je v župnijski cerkvi Marije na jezeru v Leskovcu pri Krškem zazvenelo ubrano petje odraslih pevskih zborov Dekanije Leskovec.
»Kdor poje, dvakrat moli,« je zbrane uvodoma pozdravil dekan leskovške dekanije, dr. Silvester Fabijan. Ob tem se je iskreno zahvalil vsem pevkam in pevcem za njihovo vztrajno poslanstvo, ter njihovim družinam za razumevanje in podporo.
V sončnem popoldnevu je deset pevskih zborov pripravilo bogat izbor hvalnic in bogoslužnih pesmi. Dogodek je s povezovalnim besedilom, ki ga je napisala Mojca Pacek in ga z izjemno toplino in izraznostjo prebirala Doroteja Jazbec, predstavil življenje in delo izjemnega duhovnika, skladatelja in zborovodje Jožeta Trošta. Njegov obsežen opus obsega več kot 500 glasbenih del, pretežno sakralne narave.
Vsak izmed mešanih pevskih zborov se je poklonil skladatelju z izvedbo ene njegove skladbe, dogodek pa so sklenili s skupnim petjem dveh uglasbenih besedil: Za nas si Jezus se rodil (besedilo Stanko Janežič) in Drugi advent (besedilo Jože Vesenjak). Združenemu pevskemu zboru je dirigiral Matej Burger, zaključno pesem, himno svetega leta 2025 z naslovom Romarji upanja, pa je dirigirala zborovodja gostiteljica Kristina Lovšin Salmič, ki je v lanskem letu praznovala kar 30 let uspešnega vodenja izjemnega MePZ Župnije Leskovec pri Krškem.
Župnija Leskovec pri Krškem, z župnikom Matejem Gnidovcem, letos obeležuje tisočo obletnico prve omembe pražupnije Leskovec. Ob tej visoki obletnici se bo v svetem letu zvrstilo več slavnostnih dogodkov. Nedeljska pevska revija z nastopom združenih pevskih zborov pa gotovo sodi med najvidnejše in brez dvoma med najbolj poslušane dogodke jubilejnega leta.

Darja Dobršek

Fotogalerija!