Vsako jesen na začetku novembra obhajamo zahvalno nedeljo. Na poseben način nas na to opozorijo poljski pridelki in druge dobrine, s katerimi okrasimo cerkev in oltar.
Če malo pogledamo okrog sebe, se lahko zamislimo, kaj vse nam je podarjeno, in za kaj bi se morali nenehno zahvaljevati:
Najprej hvaležnost Bogu:
Tile napisi na stebrih nas želijo spomniti, da moramo biti Stvarniku hvaležni za telesno in Božje življenje. Vsi zakramenti, ki jih kot kristjani prejemamo, so znamenje neskončne Božje ljubezni do nas.
V blaženem Alojziju Grozdetu in drinskih mučenkah nam Bog daje čudovite zglede ljudi, ki se popolnoma odpovedo sebi, da bi na čim lepši način služili Bogu in ljudem.
Sadovi kmečkih polj, vrtov in vinogradov nam govorijo o Božji dobroti, ki je položila v naravo sposobnost rasti in zorenja vsega, kar človeku služi kot hrana in pijača za vsakdanje preživljanje.
Za vse to, recimo danes: BOGU HVALA!
Ob tem pa ne moremo pozabiti ljudi okrog sebe.
Staršem bodimo hvaležni, da so nas sprejeli in vzgojili.
Bratom in sestram pokažimo hvaležnost, ker znajo potrpeti z našimi napakami.
Predpostavljenim bodimo hvaležni, da nas vzgajajo, učijo in z nami delijo svoje izkušnje.
Delavcem v tovarnah, delavnicah, bolnišnicah, v prometu in v drugih poklicih pokažimo hvaležnost za njihove napore, s katerimi prispevajo k urejenemu življenju v naši družbi.
Še bi lahko naštevali, za kaj in komu naj bi pokazali svojo hvaležnost.
Pravijo, in verjetno bo kar držalo, da je hvaležnost ena najlepših kreposti. Zato ni nič narobe, kar delajo modri starši, ko otroka, ki izgovarja komaj prve besede, učijo, da za vsak dar reče: »HVALA!«
Na večino stvari smo ljudje tako navajeni, da se nam zdi kar samo po sebi umevno, da jih imamo. Kruh, hrana, obleka, stanovanje in še tisoč vsakdanjih stvari nam pač pripada…
Zaradi take miselnosti in navajenosti lahko izgubimo čut za hvaležnost. Zato ni tako odveč, da nas vsaj zahvalna nedelja spomni, da bi znali ceniti in biti hvaležni tudi za vse male stvari. Kajti končno vse prejemamo: od ljudi in od Boga. Ljudje si med sabo pomagamo s svojim znanjem in delom. Bog Stvarnik pa vse ohranja v bivanju – nas same in stvari, brez katerih bi težko živeli.
Bratje in sestre. Tako vidimo, da hvaležnost še zdaleč ni samo navada, ki nekako spada k lepemu vedenju. V resnici je to način življenja, ki nam šele odpre prave globine našega bivanja. Pokaže nam tudi smisel vsega, kar doživljamo in srečujemo na svoji poti. Privoščimo si torej hvaležnost - Bogu in ljudem - da bomo bolj polno in srečno živeli.
