Ko se iz Leskovca peljemo proti sosednji fari, Velikemu trnu, nas nekje na sredi poti, sredi vinskih goric, že od daleč pozdravlja prijazna cerkvica na malem gričku – cerkev sv. Štefana, na sami meji med leskovško in svetoduško župnijo.
Kraj, danes pretežno posejan z vinogradi in zidanicami, je bil že v prazgodovini, v mlajši kameni dobi, poseljen. Na to nas opozarjajo bogate najdbe v Ajdovski jami, ki je v bližini. Med številnimi ostanki keramike so našli tudi ostanke jamskega medveda in zoglenelo žito.
Glede na vse to lahko upravičeno domnevamo, da ima sedanja cerkev na tem kraju že bogato tradicijo, vsaj že iz srednjega veka. Ponaša se kar s štirimi oltarji. Glavni oltar iz druge polovice 18. stoletja je posvečen sv. Štefanu, diakonu in prvemu mučencu, spremljata pa ga sv. Matija in sv. Marko. Stranska oltarja sta preprostejša. V levem je svetnik brez atributov, v desnem pa zelo lep kip sv. Lovrenca, prav tako diakona in mučenca. Zanimiv je tudi rokokojski oltar sv. Frančiška Ksaverija v kapeli na levi strani.
Žegnanje je 26. decembra. Ta dan je ponekod še danes zaznamovan z običajem, da ob cerkvah, posvečenih sv. Štefanu blagoslavljajo konje in sol. Navada je po drugi svetovni vojni pri tej podružnici zamrla, vendar pa si v zadnjem času zopet prizadevamo, da bi jo oživeli.
