Podružnice

f3Župnijsko cerkev Žalostne Matere Božje v Leskovcu prištevajo strokovnjaki med vidnejše in pomembnejše cerkvene stavbe oziroma spomenike pri nas. Zanimiva je tako njena stavbna, kakor tudi umetnostno zgodovinska vrednost oziroma pomen. al se velikokrat zgodi, da ljudje ne znamo ceniti dovolj tistega, kar imamo sami doma, pa brez potrebe vzdihujemo in si želimo videti ali imeti tisto, kar ima naš sosed, pa četudi je morda manj zanimivo. Da bi vsaj malo bolj spoznali zaklade, ki so nam jih v teku stoletja zgradili in ohranili naši predniki, se bomo tokrat ustavili pri opisu njenega nastanka, zunanjščine, notranjščine in opreme. Nekaj tega je bilo sicer že napisanega v našem glasilu, a se nam je zdelo prav, da tokrat vse podatke zaokrožimo na enem mestu in tako zaokrožimo podobo tega izjemnega spomenika.

Cerkev v Leskovcu naj bi se prvič omenjala v listini iz leta 1074, v kateri je patriarh Sigehard naročil freisinškemu škofu, naj jo postavi poleg one v Beli Cerkvi. Kaj takega se sicer ne da čisto zanesljivo trditi, znano pa je, da je v Leskovcu prvotna cerkev stala že pred letom 1200. fc2Takrat je to bila romanska stavba, bolje rečeno kapela, posvečena Marijinemu vnebovzetju. Imenovali so jo “Naša ljuba Gospa na jezeru”, ker so opazili, da s pokopališča, ki je kapelo obdajalo, odteka voda. Še do današnjih dni je med ljudmi ostala živa legenda, da je potrebno samo uho prisloniti na tla, če želiš slišati šumenje vode v notranjosti zemlje.

Kasneje so to manjšo cerkev prav gotovo tudi povečevali, ali pa morda sezidali novo v gotskem stilu, saj so njeni “ostanki” še vidni na južni strani sedanje stavbe. Zraven cerkve je stala kapela sv. Mihaela, kostnica, o kateri pa ni več nobenega sledu. Iz te cerkve (z zvonika oziroma s stolpa) ali morda še s kapele naj bi z dvema streloma iz muškete zadeli dva Turka ob savski strugi, kakor poroča Valvasor. Cerkev, takšna, kakršna stoji pred nami danes, je sestavljena iz “treh delov”: najstarejši je zvonik, ki je bil po vsej verjetnosti nekoč vključen v obrambni sistem okoli cerkve in je stal samostojno kot stolp. Zato ne stoji vzporedno z ladjo, pač pa se v njo “zajeda” pod kotom. O njegovi starosti pričajo danes zazidane romanske oziroma gotske odprtine ter vhod vanj, ki je šele v nadstropju, s kora s starimi železnimi vrati. Drugi del je pravokotna cerkvena ladja, ki je v svoji osnovi še gotska – to lahko vidimo po nakazanih ostankih gotskih oken na zunanji južni fasadi. Barok je ta okna zazidal in jih nadomestil s pravokotnimi pokončnimi.


 

dsc_0048-300x200Tretji del je prezbiterij, ki je moral biti nekoč prav tako gotski, po vsej verjetnosti tristrano zaključen, rebra pa sta vezala sklepnika, ki sta danes vzidana na zunanjščini prezbiterija. Prvi je okrogel, z reliefom stoječe Marije z Jezusom v vencu žarkov, drugi pa v obliki ščita z dvoglavim orlom. Tudi prezbiterij so v baroku odstranili in ga v drugi polovici 17. stoletja (1670 leta) nadomestili s sedanjim pravokotnim in ravno zaključenim ter nad močno profiliranim venčnim zidcem banjasto obokanim. V istem času so na južni strani prezbiterija prizidali baročno rožnovensko kapelo z banjastim obokom in plitvimi pilastri.

 

zvonovi-300x202

Naročnik teh zadnjih prezidav je bil graščak s Šrajbarskega turna. Prezbiteriju je na severni strani prizidana velika zakristija, prav tako mlajšega nastanka. V cerkev vodita dva vhoda. Preprostejši južni in bogatejši severni portal sta zaznamovana z letnico 1770, južni pa ima zraven še letnico 1897, kar priča o zadnji obnovi tik pred koncem prejšnjega stoletja. Na južni steni zvonika visi velik misijonski križ (morebiti nekdanji pokopališki?). Pod njim je kamnit oltar, za oltarjem pa plošča z napisom. Svojčas sta poleg križa stala še kipa Marije in Jezusa. Okoli cerkve je bilo nekdaj pokopališče, ohranjeni so še trije nagrobniki: prvi župnika Andreja Svetlina (iz leta 1856), drugi Arturja Paulina, napis na tretjem pa je žal nečitljiv. Poleg teh je na južni steni prezbiterija vzidana še ena plošča (po vsej verjetnosti tudi nagrobnik) in spominja na Neviodunum. Iz Neviodunuma je tudi antični relief s podobo krilatega genija. Vzidan pa je narobe, tako da “genij” leži. Točnega vzroka ne vemo, slišal pa sem pripovedovanje, da je v spomin na delavca, ki naj bi se pri zidavi cerkve smrtno ponesrečil, ko je padel z zvonika. “Pločnik” okoli cerkve je tlakovan s starimi kamnitimi ploščami, ki so nekoč služile za tlak v cerkvi. Zanimiv je čas nastanka sedanje cerkve. Valvasor namreč omenja, da so cerkev pozidali kranjski deželni stanovi v zahvalo za zmago nad Turki. Podatek je najbrž točen, čeprav se pojavlja vprašanje, za katero zmago naj bi šlo. Najverjetneje se zdi, da bi povod za zahvalno zidavo leskovške cerkve utegnil biti veliki turški pohod proti Dunaju leta 1532, ki ga je vodil sam sultan Sulejman s 140.000 vojščaki in 120 topovi.

zupnijska_cerkev-300x202

Ko je pohod za skoraj mesec dni zadržal Nikolaj Jurešić z junaško obrambo trdnjave Kisek in se je mdtem zbrala pred Dunajem tudi že velika cesarska vojska, sultan ni več prodiral proti Dunaju, marveč se je čez Štajersko vrnil proti Beogradu. Med potjo so njegove čete plenile po Štajerskem in Kranjskem in čez Brežice (in Krško?) pridrle do Novega mesta. Hkrati je kranjski poveljnik Ivan Pűchler zmagovito udaril v Bosno, pridobil velik plen in rešil mnogo krščanskih jetnikov. Leto pozneje je bilo med cesarjem in Porto sklenjeno premirje, ki je zaključilo desetletje nenehnih turških napadov. Zmagovito leto 1532 bi torej lahko pobudilo zidavo nove leskovške cerkve in bi zato njen nastanek lahko postavil v pozna trideseta leta 16. stoletja. To bi ustrezalo tudi njenemu stilnemu značaju. Manj verjetno pa je, da bi deželni stanovi, ki so se okrog leta 1540 že odločili nagibati v protestantizem, bili taki zidavi pozneje še naklonjeni.

PRIŽNICA V ŽUPNIJSKI CERKVI

Poleg drugih neprecenljivih in zgodovinsko vrednih znamenitosti hrani župnijska cerkev v Leskovcu tudi skoraj pol stoletja staro kamnito prižnico. Sodeč po napisu na eni od petih tabel na prižnici, je bila zadnja obnova izvršena ravno pred sto leti. Vse kaže, da so tudi sicer tedanji župnik in farani imeli izredno velik posluh za lepoto božje hiše. V letih 1897 – 1902 so namreč poleg prižnice obnovili še glavni oltar in oltar v Roženvenski kapeli, naročili in kupili so nove orgle ter križev pot, obnovili pa so tudi vse portale oz. vhode v cerkev (glej letnico 1897 na portalu nad glavnim vhodom). Ko je bila leta 1993 v celoti obnovljena notranjost cerkve, smo vedeli, da bo slejkoprej treba obnoviti še prižnico, v bodoče pa tudi fresko v prezbiteriju nad daritvenim oltarjem. Freska, ki predstavlja zavetnike naših podružnic, je vidna samo iz prezbiterija, ker jo je slikar naslikal na notranji strani slavoloka. To delo bo torej še odprto za prihodnje rodove.

Zdaj pa k prižnici. Izklesana je iz enega kamnitega bloka, v obliki osmerokotnega keliha oz. tulipana, od katerega je vidnih le pet stranic – sedaj je odprta tudi šesta! Prižnica stoji na stebrasti, z velikimi palmetnimi listi okrašeni nogi. To naj bi bil pravzaprav steber, prinešen iz Neviodunuma, kar pa še ni zgodovinsko dokazano. Na prvi stranici na skrajni levi je izklesan grb, razdeljen na štiri polja, v katerih so diagonalno razvrščeni reliefi dveh ptic in dveh želodov. Iz čelade na vrhu grba pa se dvigata rogova. Ob grbu sta črki M in D. Po Valvasorju naj bi bil to grb gospodov Aichelburških. Grb dokazuje, da so prižnico oskrbeli gospodje z bližnjega gradu, ki so bržčas botrovali tudi zidavi nove cerkve. Vprašljivi pa sta črki MD. Če gre za letnico (1500), potem so morali prižnico postaviti še v stari cerkvi. Prižnica pa je popolnoma renesančna, zato se vzbuja vprašanje, če niso njene forme za leto 1500 preveč moderne, čeprav tudi niso nemogoče. Lahko pa bi črki MD tolmačili tudi kot neko kratico (npr. Martin Duhrlacher, takratni župnik v Leskovcu).

Vsekakor pa drži, da je prižnica ena redkih v svoji vrsti iz tako zgodnjega časa. Na zgornjem zunanjem robu je dobro vidna letnica 1545, kar daje slutiti, da je tega leta prižnica dobila svojo dokončno podobo.

Napis v stari nemščini na tabli poleg grba ima mnogo krajšav; z Valvazorjevo pomočjo je razrešljiv takole:

Vklesani nemški napis torej poudarja, da naj človek v težavah zaupa v Boga, da velja samo vera, zakaj človeška modrost in bogastvo pri Bogu nimata cene, revež pa da le redko doseže pravico. Tudi te sentence so znamenje časa; poudarek vere in ničnost vsega zemeljskega v božjih očeh kažeta reformacijski nadih, pripomba o revežu pa zveni kot spremljava kmečkih uporov. Oblikovno je prižnica še gotska, ima pa severnorenesančno preobleko.

Tabla z grbom ter podobi Kristusa Odrešenika in Device Marije so bile prvotno drugače poslikane. Današnjo podobo so dobile ob zadnji prenovi leta 1897. To dokazuje študija letošnjih sondiranj. Vsekakor je bilo v letu 1997 na prižnici opravljeno veliko delo, za kar zaslužijo restavratorji Škofijske restavratorske delavnice iz Maribora, ki jo vodi g. Andrej Šebalj, vse priznanje in pohvalo.