Veliki četrtek, ko obhajamo spomin na zadnjo večerjo, veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu, ter velika sobota, ki je posvečena čaščenju Jezusa v Božjem grobu, sestavljajo velikonočno tridnevje. To pa svoj vrh doseže v veliki noči, spominu na Jezusovo veličastno vstajenje.

Tudi letos so bili ti dnevi z večernimi obredi, svetimi mašami in molitvenimi urami priložnost za poglobitev osebne vere.

Praznovanje velike sobote se je pričelo že v zgodnjih jutranjih urah z blagoslovom ognja in njegovim raznosom po domovih. Posebno doživetje za župljane, tako odrasle kot za otroke, je vsakoleten blagoslov velikonočnih jedi, ki poteka po različnih cerkvah naše župnije.

Sobota se je zaključila z velikonočno vigilijo, ki je sestavljena iz štiri delov – slavja luči ter besednega, krstnega in evharističnega bogoslužja.

Praznovanje Jezusovega vstajenja se je v nedeljo začelo s sveto mašo z vstajenjsko procesijo, pri kateri so sodelovali g. župnik in g. kaplan, ministranti, nosači neba in bander, pevci in ostali verniki.

Naj tudi letošnja velika noč ostane vir upanja, miru in tolažbe.

M.P.

Fotogalerija!

V četrtek, 30. marca 2017 ob 19.00 bosta na

TRETJEM PRIČEVANJSKEM VEČERU

o svoji izkušnji spregovorila

Miran in Metka Brozovič,

iz župnije Vinica v Beli krajini

KO TI TLA POD NOGAMI ZAMAJE RAK

Miran in Metka sta poročena 27 let in imata pet otrok. Zadnje čase se ukvarjata s pridelavo domačih sokov in ostalih naravnih izdelkov.

O sebi pa takole pripovedujeta: »Ko sva po nekaj letih zakona spoznala, da med nama ni več ljubezni, se nama je prvič sesul svet. Tisto, kar nama je v življenju pomenilo največ, za kar sva pravzaprav zastavila svoje življenje, je izginilo in še sama nisva vedela zakaj, kdaj in kam. Postajala sva žalostna, utrujena in predvsem zelo razočarana, saj sva izgubila nekaj, kar nam je pomenilo največ in sva menila, da je večno. Spoznanje je bilo težko in porabila sva veliko časa, da sva si sploh priznala, da je nekaj narobe. Miran: »Pravzaprav je bila žena tista, ki si je upala prva izpostaviti najin položaj. Jaz sem še vedno menil, da sva kar v redu in odveč mi je bilo njeno »kompliciranje«. Globoko v sebi sem čutil poraz, a za priznanje sem rabil več časa. Nisva vedela, kje naj poiščeva izgubljeno ljubezen, tavala sva v temi,... takrat pa je vmes posegel Bog. Žena je med četrto nosečnostjo zbolela. Rak!«

V borbi z boleznijo sva ponovno našla drug drugega, pa tudi Boga. Z Njegovo pomočjo sva počasi začela delati korake v pravo smer. Nisva prišla do popolnosti, še vedno padava, a vstajava in vztrajava. Čutiva, da na tej poti nisva sama, nisva prepuščena svoji nepopolnosti in vedno znova si rečeva: «Začniva znova! Splača se!«

Srečanje poteka v veliki učilnici našega župnišča in ni namenjeno samo določeni skupini poslušalcev, ampak ste povabljeni tako starši veroukarjev, kakor tudi vsi ostali!

VABILO STARŠEM

Spoštovani starši!

Ponovno vas vabimo na srečanje z zakonskim parom, ki vam želi spregovoriti o veselju do življenja, o pristnih medsebojnih odnosih in o vrednotah, za katere se splača truditi in jih posredovati naprej otrokom.

Potem, ko sta nas v mesecu februarju s svojim pričevanjem prijetno presenetila zakonca

Aleš in Marinka Čerin,

vas lepo vabimo na

DRUGI VEČER ZA STARŠE,

ki sta ga tokratna gosta

Bojan in Sara Doljak iz Logatca naslovila:

ČE JE USPELO NAMA, LAHKO USPE VSAKEMU PARU

Četrtek, 9. marca 2017 ob 19.00 v župnišču

 Bojan je farmacevt, Sara odvetnica, poročena sta 15 let in imata dva otroka.

Takole pripovedujeta o sebi: »Poroka je bil mejnik, a pravi smisel skupnega življenja sva spoznala kasneje. Najin odnos je vzklil iz razposajene zaljubljenosti in še vedno zori v zrelo ljubezen. Spoznavava, da nisva skupaj slučajno, ampak da sva si prav midva namenjena in drug drugemu podarjena. A ni bilo vedno tako. V najin odnos se je začela kdo ve od kod plaziti vedno večja odtujenost. Še preden so prišle preizkušnje (nezmožnost takojšnje zanositve, smrt najbližjih, bolezen), sva iskala smerokaz, ki bi naju popeljal varno mimo prepadov življenja.

 Našla sva skalo, na kateri sva začela zidati najin dom. Odkrila sva varno zavetje, kamor se lahko zatečeva, kadar zunaj (in znotraj) divja nevihta. Šele sedaj veva, da ni dovolj, če se zaneseva le drug na drugega, ampak da se zaupava Tistemu, po čigar volji sva skupaj. Sedaj ni najin cilj le, da (pre)živiva skupaj, ampak, da zaživiva in letiva na krilih Božje ljubezni. Živeti odnos v zakonski zvezi – za zmeraj, do zadnjega vdiha – je odločitev slehernega novega jutra posebej. Odločitev pa ni dovolj. Nečemu Večjemu od naju morava pustiti, da se dotakne najinih src. Vsak dan znova prepoznavava priložnost, da skozi zakonski odnos postajava boljša človeka. Trudiva se, da bi čim več takšnih priložnosti tudi izkoristila. Danes sva prepričana, da so pred nama še najini najboljši dnevi. Če je uspelo nama, lahko uspe vsakemu paru.

Predvideni datum tretjega večera

z novima gostoma:

30. marec ob 19.00.