Ob prazniku Svetega Rešnjega telesa so me prežemale misli na nedoumljivo ljubezen Boga do nas ljudi in na Njegovo modrost, da nam je zapustil sam sebe na tako stvaren način. Kajti vedel je, da brez hrane ne moremo preživeti. »Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj«, me po svoji besedi opogumlja Jezus. In še: »To je moje telo, ki se daje za vas« Daje se nam na razpolago vsak dan, pri vsaki sv. maši. In prav je, da tako veliko dejanje Božje ljubezni praznujemo s tako slovesnim praznikom. To so bile moje misli, ko sva s svakinjo urejali tretji oltar za procesijo Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, kajti Jezus prihaja prav na ta »moj« oltar. Bila sem počaščena, da sem lahko vsaj malo prispevala k ohranjanju tako velikega praznika.
Bila sem hvaležna in vesela, da je v procesiji sodelovala tudi moja hči, s svojimi otroci, tremi fanti.
Njene misli oziroma doživljanje posredujem:
»Kot mama treh otrok sem praznik Svetega Rešnjega Telesa doživela zelo posebno. Otroci so se procesije veselili že prej doma, ko so skrbno nabirali cvetove rožic. Kljub temu, da so med procesijo veselo skakali okrog in trosili listke, je bilo ganljivo gledati njihovo veselje in otroško iskrenost, ko so s svojimi majhnimi rokami metali cvetove pred Jezusa. Hvaležna sem bila za ta poseben dan, da smo bili del dogodka, kjer se vera ne izraža samo z besedami, ampak tudi z dejanji, skupnostjo ter pesmijo. Procesija mi bo ostala v spominu prav zaradi otrok in njihove razigranosti, saj otroci s svojo preprostostjo prazniku dodajo posebno toplino.«
8-letni Žan Patrik pa je tako razmišljal o procesiji:
»Procesija za praznik Svetega rešnjega Telesa mi je bila zelo lepa. Gospod župnik je nosil Jezusa v hostiji, mi pa smo ga spremljali v procesiji okrog cerkve in trosili cvetove vrtnic na več oltarjih. Zdelo se mi je, kot da je Jezus res z nami.«
Davida Jagrič, Rahela Jagrič Pirc, Žan Patrik Pirc
