Vse poti vodijo v Rim...
... je vsem znan, sicer že rahlo obrabljen stavek, toda ob nekaterih priložnostih še vedno aktualen in veljaven. Tokrat mu moramo priznati veljavo v povezavi z 35. evropskim srečanjem mladih, ki je potekalo od 28. decembra 2012 do 2. januarja 2013. Srečanja se je udeležilo tudi 8 mladih iz naše župnije in diakon Dejan.
Rim je glavno mesto Italije in eno izmed največjih mest v Evropi s približno dvema miljonoma in pol prebivalcev. Znan je tudi kot večno mesto. Razprostira se na bregovih reke Tibere in na sedmih mestnih gričih. V središču mesta je najmanjša neodvisna država na svetu, Vatikan. Poleg vseh teh dejstev, pa je Rim še veliko več.
Rim nas je sprejel v prelepo in sončno petkovo jutro. Z nahrbtniki, potovalkami in kovčki smo se najprej peš odpravili proti zbirni točki za Slovence. Tam nas je pričakal že prva dobra novica. Ker je bila naša skupina malo večja (z nami sta bila še dva bogoslovca in mladenič iz Novega mesta, kasneje pa sta se nam pridružila še dva Primorca) je bilo malo upanja, da bomo skupaj. A nekako nam je uspelo. Natovorjeni še z zemljevidi in napotki, smo se odpravili proti naši novi župniji in našim novim družinam. Naša župnija je bila približno eno uro vožnje oddaljena od centra Rima in samo 20 minut vožnje do morja. Domačini so nas zelo gostoljubno sprejeli, na žalost, pa niso znali govoriti nič drugega kot italijansko. Vsak dan je potekal približno enako: zgodnje prebujanje v hladnem stanovanju (Italijani očitno zelo varčujejo z gretjem), zajtrk z družino, molitev in delavnice na župniji, dopoldansko potepanje po mestu, kosilo na Circus Maximus, popoldansko potepanje po mestu, molitev, ki je bila vsak večer v drugi baziliki in nato pozno zvečer vrnitev k družinam. Vsak dan nas je Dejan preganjal po ulicah Rima, da le nebi zamudili kakšne stvari. V šali smo mu zmeraj govorili, da nas naskrivaj pripravlja na maraton. Bazilika Svetega Petra in Vatikan, Fontana di Trevi, angelski grad, španske stopnice. To je samo nekaj od mnogih znamenitosti, ki smo jih videli. Nažalost pa nam je zmanjkalo časa za ogled Vatikanskega muzeja. Posebnost letošnjega evropskega srečanja mladih pa je bila molitev s papežem Benetiktom XVI. na trgu Svetega Petra. Še nikoli nisem bila tako blizu papeža, samo nekaj metrov razdalje. In ko si v množici več tisoč mladih, ki ga z vzkliki pozdravljajo, se v tebi mešajo neverjetni občutki. Očitno pa to ni le navaden stric, kot bi marsikdo rekel. Novo leto smo preživeli vsi skupaj na župniji. Domačini so se res odlično izkazali. Najprej smo imeli v dvorani skupno večerjo, malo smo zaplesali in se nato odpravili v cerkev, kjer smo v molitvi dočakali polnoč. In potem žur skoraj do jutranjih ur. Dvorana se je spremenila v diskoteko in plesali smo vsi, mladi in stari. Pridružil se nam je celo župnik. Prvi dan novega leta smo preživeli pretežno pri družinah gostiteljicah. Zvečer smo se še zadnjič sprehodili skozi Rim. Na žalost nas je naslednje jutro čakal odhod domov.
Rim je bil je res nepozabno doživetje. Med nami so se spletla nova prijateljstva. Od ogromne količine zaužitih testenin nas je še nekaj dni bolel trebuh, od petja po ulicah in metrojih pa glasilke. Zaradi stalnega smejanja so se utrdile naše obrazne mišice in po številu prehojenih kilometrov, smo vsi pripravljeni za vzpon na Triglav. Taizejski duh in zgodovina mesta sta dala srečanju svoj čar. Bazilike so vse molitve naredile posebne, mogočne in umirjene, srečanje s papežem pa je bila samo še pika na i.
Mateja Gačnik
