Letos je v naši župniji leto misijona, ko molimo za prenovo naše farne skupnosti, naših družin in nas samih. V ta namen smo v soboto, 25. aprila 2015 v organizaciji Mirjane Marinčič poromali v Međugorje, kraj v južni Hercegovini, ki je znan po Marijinih prikazovanjih.
Že med vožnjo smo ob duhovnem vodstvu našega gospoda župnika Ludvika Žagarja prepevali, molili in se duhovno pripravljali na obisk Međugorja.
Po prihodu in nastanitvi v hotelu smo se najprej povzpeli na Crnico (Podbrdo) – kamnit hrib, kjer se je 24. junija 1981 otrokom prvič prikazala Marija in jim naročila post, molitev in mir. Ob vzpenjanju smo tiho molili in premišljevali – ob pogledu na bronaste reliefne table s podobami iz skrivnosti Rožnega venca. Med romarji, ki so pobožno poromali na Crnico, so bili tudi taki, ki so po kamenju hodili bosi. Na mestu prvih prikazovanj smo zagledali kip Marije. V tišini smo ji predali svoje srčne prošnje in zahvale. Z besedami ni moč opisati miru, ki ga je dano začutiti na tem milostnem kraju.
Po obisku Crnice smo se vrnili v bližnje Međugorje, kjer smo se ob 18.00 pridružili sv. maši. Ta je potekala zadaj za Cerkvijo, kjer so zaradi velikega števila romarjev in raznih prireditev (Festival mladih, žive jaslice …) zgradili zunanji oltar, okoli njega pa ogromen prostor s klopmi in stojišči za več deset tisoč romarjev. Tu smo se pridružili narodnostno zelo mešani skupini romarjev in prisostvovali sv. maši v hrvaškem jeziku. Po maši je na tem kraju v času 21.00–22.00 potekalo čaščenje Evharistije.
Drugi dan našega romanja smo kmalu po zajtrku začeli z nedeljsko sv. mašo, ki je potekala v kapeli (Kapelici klanjanja) v bližini župnijske cerkve. Poleg nas, leskovških romarjev so se je udeležili še romarji iz gorenjske in štajerske župnije. Že tako nabito polno kapelo sta napolnila še glasna molitev in prepevanje.
Avtobus nas je nato popeljal pod vznožje Križevca, kamnitega hriba v bližini Međugorja. Peš smo se podali (drugače se namreč ne da) proti vrhu. Ob poti smo se ustavljali ob posameznih postajah Križevega pota, poslušali prebiranje besedila o Križevem potu, premišljevali in tiho molili. Na vrhu Križevca smo se ustavili ob 12 metrov visokem betonskem križu, nato pa smo se spustili v dolino po malce lažji poti. Ob vzpenjanju na Križevac smo premagali okrog 400 metrov višinske razlike, pot je bila kamnita in vse prej kot lahka, a zagotovo je blagoslovljenost tega kraja pripomogla k temu, da smo pot zmogli vsi, ki smo se podali nanjo, tudi najstarejši med nami.
Po kosilu smo se odpeljali na izlet v Mostar, ki je danes lepo obnovljen, nekaj uničenih stavb pa je še priča vojnim grozodejstvom, ki so se dogajala v Bosni in Hercegovini. Na poti nam je šofer pripovedoval, da med vojno nikoli nobena bomba ni priletela na cerkev v Međugorju; po pričevanju vojakov je bilo Međugorje velikokrat tako zavito v oblake, da ga vojna letala niso mogla prepoznati … tudi vsi vojaki so se v Međugorje vrnili živi. Če to ni priča posebne milosti tega kraja.
V Mostarju smo se sprehodili skozi ozke ulice do znamenitega mostu, si ogledali druge znamenitosti, imeli pa smo tudi priložnost prisostvovati popoldanski sv. maši v mostarski cerkvi, ki je bila polna mladih.
Proti Međugorju smo se vračali po dolini Neretve, kjer smo si ogledovali nasade in najstarejši kameni vinograd.
Tretji – zadnji dan našega romanja smo ponovno začeli s sv. mašo, ki pa je potekala v župnijski cerkvi. Sedanjo cerkev so začeli graditi leta 1934, dokončali so jo leta 1969 in je posvečena sv. Jakobu, zavetniku popotnikov. Desno stran oltarja krasi ogromen Marijin kip, ob katerem verniki radi pomolijo.
Nato smo si ogledali še druga verska obeležja v Međugorju. Začeli smo pri Marijinem kipu pred cerkvijo, šli mimo stavbe s 25 spovednicami in se ustavili na molitvenem prostoru ob lesenem križu, kjer lahko romarji prižgemo svečke. Ustavili smo se ob postajah svetlega dela Rožnega venca in ob njih premišljevali in molili. Naš sprehod smo zaključili ob kipu Vstalega Kristusa, ki je delo slovenskega kiparja Andreja Ajdiča. Gre za nenavadno skulpturo z odtisom križa, ki ostaja na zemlji in vstalim Kristusom. Iz kipa Vstalega Kristusa občasno kapljajo solze (iz noge pod kolenom). To je bilo dano videti tudi nam. Znanstveniki to raziskujejo, a prave razlage do sedaj še niso našli.
Nato smo se odpeljali v bližnje Etno selo Herceg (odprto od leta 2008), ki ga sestavljajo restavracija, hiše, apartmaji in trgovine s spominki. Vse je zgrajeno iz kamna in postavljeno v skrbno urejenem okolju.
Po povratku v Međugorje in kosilu je sledila vožnja proti domu, ki smo si jo krajšali in bogatili s pesmijo, molitvijo in razmišljanjem, kako bomo vse prejete milosti ponesli v naše življenje in med naše domače.
Pripravila: Mojca Pacek
Fotogalerija!
